Kako prezimiti želve doma

Temperature že počasi padajo, zato je pravi čas, da vam ponudimo nekaj nasvetov, kako prezimiti vodne in tudi kopenske želve. Živali zunanjih ograd in ribnikov se ob hladnejših dneh že umikajo v spalne prostore; kopenske želve v rove ali hišice, ki smo jih namestili v njihovo ogrado, vodne želve pa kar na dno ribnika. V mesecu oktobru in novembru bodo želve počasi potonile v zimski sen.

Prezimovanje, zimsko spanje ali hibernacija je pomemben življenjski ciklus za mnoge živalske vrste, med njimi nekatere vrste plazilcev, med katere spadajo tudi želve. Zimo pri nas v naravi prespijo predvsem živali z nestalno telesno temperaturo. Pozimi so namreč temperature prenizke za aktivno delovanje njihovega organizma, prav tako pa zimsko spanje spodbudi nastanek spolnih hormonov, zato se živali spomladi želijo pariti.

Močvirske želve / rdečevratka. Fotografija: Simon Cirkulan
Močvirske želve / rdečevratka

Močvirske želve, ki jih lahko gojimo tudi v ribniku na vrtu, se bodo ob prenizkih temperaturah spustile na dno in tam obmirovale. Če površina vode ne bi zamrznila, bi lahko želve prezimile kar v ribniku. Vendar je naše podnebje, za vrste kot sta rumenovratka ali rdečevratka, nekoliko premrzlo. Zato želve preventivno namestimo v notranji prostor. Manjše želve velike do 10 centimetrov še naprej hranimo in negujemo tudi pozimi v akvaterariju. Večje od 10 centimetrov pa prezimimo v posodi z vodo, v temnem in zračnem prostoru, kjer se temperature gibljejo do največ sedem stopinj, nikoli pa ne smejo pasti pod ničlo. Želve pred prezimovanjem vsaj 10 dni ne hranimo, da se jim prebavni trakt popolnoma izprazni. Če so med želvami, ki jih pripravljamo na prezimovanje takšne, ki za počitek še niso pripravljene, tistih ne prezimimo, ampak jih še naprej hranimo in negujemo na svetlem in toplejšem prostoru.

Nekatere želve živijo v notranjem prostoru skozi vse leto. Prav tako je potrebno prezimiti tudi te. Postopek prezimovanja je podoben kot za želve, ki so živele na vrtu, le da moramo hišne živali na hladno vodo postopoma privajati. Želve prav tako 10 dni pred prezimovanjem ne hranimo, jih namestimo v posodo z vodo, ki naj ima od 16 do 18 stopinj. Šele nato jih namestimo v prostor v katerem je temperatura največ sedem stopinj. Pimerena je steklena ali plastična posoda, v katero namestimo vlažen mah, šoto ali listje ali samo vodo.

Močvirske želve / rumenovratka, rdečevratka. Fotografija: Simon Cirkulan
Močvirske želve / rumenovratka, rdečevratka
Močvirske želve / rumenovratka. Fotografija: Simon Cirkulan
Močvirske želve / rumenovratka

Kopenske želve ali kornjače, kot so grška, ruska in mavrska kornjača, v času prezimovanja prav tako ne hranimo. Namesto hranjenja jih v tem obdobju večkrat kopamo v vodi s temperaturo od 24 do 26 stopinj. S tem pripomoremo, da se črevo popolnoma izprazni. Ko so želve povsem pripravljene na zimski počitek, jih namestimo v lesen ali kartonast zaboj katerega napolnimo z listjem, mahom, senom ali slamo. V zaboj naredimo še nekaj lukenj za zrak ter ga namestimo v hladen in temen prostor, v katerem naj bo prav tako največ sedem stopinj.

Grška kornjača. Fotografija: Simon Cirkulan
Grška kornjača

Takšni načini prezimovanja so zanesljivi. Želve je potrebno med prezimovanjem včasih pogledati in preveriti njihovo zdravstveno stanje ter razmere v prostoru. Paziti moramo, da v prostoru, kjer želve prezimujejo ni preveč suho. Pozorni moramo biti tudi na prisotnost glodavcev, kot so miši in podgane, ki lahko speče želve pogrizejo. Speče želve preverjamo vso zimo. Ko se temperature višajo, jih počasi zbujamo, vse od marca do aprila ali celo maja. Po zimskem spancu želve ponovno okopamo v mlačni vodi. V kopeli se bodo napile vode in izločile. Po prezimovanju jih najprej naselimo v notranji prostor in nadzorujemo njihovo obnašanje. Vodo naj imajo vedno na voljo, hrano pa jim počasi dodajamo. Ko dnevne temperature dosežejo 20 stopinj, želve lahko naselimo v zunanji prostor.

Želve, ki so skozi leto primerno hranjene bodo zagotovo preživele. Izgubile bodo le 10 – 20 odstotkov svoje teže. Včasih želve lahko prezimijo tudi zunaj, vendar pa je lahko ta način prezimovanja zanje tvegan. Omenjene vrste, ki jih ljudje vzrejamo kot hišne ljubljence, izvirajo namreč iz toplejših okolij z milejšimi zimami.

Besedilo in fotografije: Simon Cirkulan, prof. bio. in kem.

info@svetnarave.com